Najina gostiteljica je slikarka, pa tako stroga, da nimava občutka, da sva v hotelu. Bolj kakšna kolonija na domu umetnika. Zajtrk točno ob devetih, brez zamujanja. Povedano dvakrat in vsi smo bili tam, kot v šoli. Sploh ne dvomim, da bi znal kdo ostati brez, če bi motovilil in zamujal. Jedli seveda vrhunsko in seveda veliko.
Še malo raziskovanja mesta, ki ima 12 cerkva, odprti samo dve in od tega ena na vrhu skale. Približno 15 minut v hrib. Ne sliši se veliko, predstavljajte pa si se sonce in 37. Ko sva prilezla sva se počutila resnično nared za kakšno razsvetljenje. Obnovljen in turistično urejen je spodnji del Monemvasie, zgoraj so samo ruševine in Sv. Sofija.
Poklonila sva se zgodovini in šla v morje. Obožujem kraje, ki si jih lahko ogledaš v kakšni uri ali dveh, nato pa le še uživaš. Ker razumeš kje si, se znajdeš.
Na zgornji sliki se vidi nekdanja cisterna za vodo. Monemvasia nima vode in tako so od nekdaj zbirali deževnico. Vsaka hiša je imela v kleti svojo cisterno. V glavnem so bile velike. Tudi naš hotel jo še ima, mi je lastnik pokazal. Danes je sicer napeljan vodovod iz celine, a še vedno zbirajo deževnico, če gre kaj narobe. In v Grčiji gre kar pogosto kaj narobe.
Še vedno vadiva stoicizem, nama gre kar dobro. Berem pa tudi že knjigo o vetrovih, o tem pa več naslednjič.
