Sedim na letalu, ki nas nosi proti domu. Pošteno povedano sem si iz redkih potovanj tako želela domov. Utrujena in predvsem neprespana. Barcelona je očitno res mesto, ki ne spi. Vsaj ne na naši ulici. Hrup in popivanje skozi celo noč. Zjutraj pa vstati in raziskovati. Uporabljali smo javni prevoz, ki je vrhunski. Vozi vse, na vse strani, točno in neprestano. Kljub temu smo naredili približno 20.000 korakov na dan. Barcelona je velika, domišljava, mogoče prevzetna, nedvomno zahtevna. Mesto mnogih obrazov, mnogoterih čudes ter presečenenj. Če se na hito sprehodiš po La Rambli in poješ nekaj tapasov v lokalčku zraven, je mogoče lahko celo preprosto in nezahtevno. Ko pa začneš odkrivati ulice, iskati naslove, ko se cilji izmikajo in premikanjo, se prebudi magija Barcelone. Mesto, ki ga ne moreš zaobjeti, spoznati in obvladati. Ki vedno pusti del pravljice in more za naslednjč. Tudi zame. Takrat pa nedvomno pozimi, v meglicah, dežju in mrazu.
Lepo bodi in vse dobro, draga muhasta, vzvišena in prelepa gospa B!
