Prileteli v Barcelono. Z nič prtljage in poceni karto. Ker smo se šli nekakšen low budget smo šli z vzdignjenim nosom mimo udobnega air busa na mestni vlak in metro. Z veliko sreče, nemalo pomoči in elektroniko smo čez dve uri čudežno pridrsali v booking stanovanje. Smo v predvojnem blokcu senčne ulice z balkončkom na katerem se ne moreš obrniti. Šarmantno, praktično pač ne. Ponovno vseh pet, osnovna familija, midva z dragimi hčerami, pasja kapricosa pa se čuva pri bodočih zetih. Pa da vidimo…
Najprej El Raval. Stara delavska četrt, danes bolj arabska, vsaka druga trgovina se imenuje Bazar. V četrti lahko opraviš vse. Popravljalnice avtomobilov, razrez lesa, železnina in trgovine v katerih kupiš hrano, rože, posodo in žarnice. Karkoli bi se lahko potrebovalo. Vmes pa čudovite ulice polne zelenja na miniaturnih balkonih, psi vsepovsod na ulicah, drekci tudi. Razmejitev med priseljenci in Katalonci je videti jasna kljub podobnim imenom ulic.
Bario Gothico je starejši. Srednjeveški, gotski. Ozke ulice, ovinki presenečenj, miniaturni trgci. Sonce ne posije do kamna na tleh, tudi če ga na nebu ne manjka. Vsepovsod svetniki, mitološka bitja, pravljični svet simbolov. In čudoviti, brezsramno grandiozni katedrali. Na dvorišču mestne katedrale 13 gosi, vedno jih mora biti točno 13, v poklon 13 mučenjem Sv. Evlalije, 13 letnice, ki se ni hotela poročiti kot ji je bilo povedano. Na koncu so ji odrezali dojki, a je ostala neomajna. Njeno srce je bilo za Boga. Od tedaj je zavetnica Barcelone (ne edina) in svetnica barcelonskih žensk. Goske pa poklon.
Santa Maria del Mar je katedrala pomorcev kjer se pokloniš Bogu in upaš na milost pri pomorskih poteh. Mogoče malo manjša, zgrajena v rekordnih 55 letih v 15. stol., znotraj požgana s strani anarhistov med državljansko vojno. Danes stoji sredi živahnega trgca polnega lokalov. Kot da ne bi spadala tja, hkrati pa brez nje ne bi bilo ničesar.
Prvi vtis Barcelone je velikost in veličastnost. Trgi, avenije, katedrale … veličastno, brezmejno in brezsramno dodelano. Skoraj načičkano. Še ulične svetilke so umetnost. Današnji višek je Palau de Musica Catalana, palača glasbe, art nuevo stavba, kjer ni neokrašenega prostora in zmede vse čute z preobiljem barv in lepote. Nasproti resnobnima katedralama in gotski četrti, kjer nič ni lahko, samoumevno in enostavno. Veselili smo se mestnega parka. Pa ga ne bi menjali za naš Tivoli. Kljub zlati fontani in papigam. Ni dovolj dreves in trava kar noče biti zelena. Javni prevoz se nam zdi izpolnitev sanj. Vozi vse, kar naprej in kamorkoli. In če razumeš google maps je vse dostopno. Ali pa če imaš ob sebi otroke, ki so posvečeni v svet drsanja po zaslonih. Včasih pa tudi midva kaj najdeva z očali in zemljevidom, dokumentirano. Jutri pa novejša, modernejša Barcelona…
