Danes smo načeloma počivali. Dekleta so po svoje tekala po Barceloni, midva pa sva se umirjeno sprehodila do Barcelonette, do morja. Imela sva čas za klepetanje, tudi za obnavljanje nekaterih del katalonske književnosti, s katerimi smo se srečali do sedaj.
Ko smo pred nekaj meseci kupili letalske karte, sem začela prebirati katalonsko književnost. Prevodov v slovenščino je kar nekaj, mnogo je mladinskih. Prebiranje sem začela z Demantnim trgom Merce Rodereda in nadaljevala z Intimno deželo in Kamnom v melišču Marie Barbal. Vsa tri dela na nek način spremljajo spreminjanje katalonskega sveta v sredini preteklega stoletja, ko so se mnogi Katalonci selili z dežele v mesta. Iskali lažje življenje in izgubili velik del sebe. Nekateri so se znašli in bili vsaj siti, drugi pa v delavskih soseskah brez sonca in zraka, nikakor niso mogli uvideti smisla. Državljanska vojna je zaznamovala vse, ne le Frankov diktatorski režim, ampak tudi teror anarhistov in komunistov pred tem. Ni bilo enostavno in izgube so bile neizmerne. Ganljivo je prebirati besede o tem, kako so ljudje kljub vsemu ohranjali skupnosti, družine, svoje sanje in smisel.
Popolnoma drugačna je zgodba Pismo angleški kraljici pisatelja Vincenca Pages Jorde. Celotna pripoved je pismo prošnje za pomilostitev, ki ga angleški kraljici pošilja nesmrtnež, ki je preživel že kakšnih tisoč let, videl in doživel neverjetne spremembe svetov. Drobna knjižica lucidnih uvidov, resna in zabavna. Ko nič ni preprosto in je vse jasno. Vzporedno sem ponovila branje Don Kihota, ki sicer ni Katalonec, pa mi je v nekem trenutku zmanjkalo čtiva. Ta neverjetna stara zgodba se tudi danes bere kot vrhunska aktualna anekdota s srečnim koncem. Če je srečanje z pametjo sreča, seveda.
Najbolj pa je našo družino v Barcelono vabila tetralogija Carlosa Ruiz Zafona Pokopališče pozabljenih knjig. Ta magična literarna mojstrovina, čarovnija besed, morbidnosti in upanja, je očarala celotno družino. Zgodba Knjigarne Sempere in sinovi, Fermina, ki zakomplicira vse in reši vse, prikaže strašljivo Barcelono senc, neverjetnosti in brezčasne ljubezni in zvestobe. Prijateljev za vedno in usodnih ljubezni. Nepredstavljive zlobe in pošasti v nas. Knjige v Barceloni in v Španiji sicer niso bile popularne, dokler jih nista vzljubila Evropa in Amerika, predvsem zato, ker nekako zgodovinsko niso korektne. Postavljene v čas državljanske vojne govorijo le o Frankovi diktaturi, dosledno enostransko, kar seveda zmede ali pa ujezi tiste, ki kaj vedo o samem režimu in razlogih zanj. Če uspemo omenjene štiri kar obsežne knjige brati kot literarizirano zgodbo in zgodovino razumeti vzporedno, pa dobimo skrivnostno, temačno Barcelono, kakršne v dneh našega obiska nismo videli.
Obiskali pa smo vse v knjigah omenjene ulice in trge, cerkve in parke, ki še obstajajo. Iskali smo portal Pokopališča, ki nima ne naslova in le redki vedo, kje je. Najdejo pa ga povabljeni, ki ga potrebujejo. Mi bomo očitno prišli v Barcelono še kdaj. Takrat pa pozimi, ko se po ulicah brez svetlobe plazi megla in je svetloba dobrina iz sanj …
