Zadnji dan v Barceloni. Dan za umetnost. Z avtobusom smo se odpeljali do gradu Muntjuc. V bistvu ne gre toliko za grad, kot je to vojaška utrdba iz 11. stoletja. Zgrajena je bila kot mestna zaščita, prostor gorja pa je postala med državljansko vojno, ko je režim utrdbo uporabljal za zapor, iz katerega se večina ni vrnila.
Danes je utrdba turistična znamenitost, ki s svojo polikanostjo le še z mnogo domišljije daje uvid v kruto realnost zgodovinske Barcelone.
Montjuc je poln parkov, klopic in fontan. Visokih dreves in miru. Pravo nasprotje hrupnega, nemirnega mesta. Načeloma smo se držali cilja, v bistvu pa pohajkovali med potkami in grmički.
Mirojeva galerija ni bila nujni izbor tega potovanja, ko pa se je pojavila, je bila odločitev hipna. Miro nas ni vseh enako navdušil. Dela družine sploh ni. Nekako se ni dalo razumeti v čem je stvar pikic, črtic in nametanih barv. Kjer so nekateri videli podobo, so drugi čečkarijo. Se pa že dolgo nismo toliko menili o tem, kaj umetnost sploh je, kdo jo definira, komu je namenjena in kdo naj jo plačuje. Celoten kompleks Mirojeve fundacije je minimalističen, izčiščen, ni odvečnega in tako se res zgodi prostor za uzrtje umetnin in razmislek, kaj nam predstavljajo.
Museo Nacional d’art de Catalunya je popolno nasprotje. Že glomazna neogotska palača, polna detajlov in stolpičev, je obet prihajajočega. Vrhunske umetnine, od romanike, gotike in baroka, pa impresionizem, art nouvo in nekaj moderne umetnosti, polnijo sobane eno za drugo. Oči se ne morejo spočiti, možgani še manj. Nekje pri realizmu sem imela dovolj. MNAC ni galerija za eno popoldne, tako se da ogledati Mirojevo fundacijo, MNAC pa uniči nespoštljivega obiskovalca. Ne gre na hitro, ni bližnjic. Umetnost ima svoje dostojanstvo in se ne pusti intenzivirati v jušno kocko.
Večer v mestu, ponovno Bario Gothico, kozarec vina z prijatelji in rahel dežek, ki nas je poslal vsakega v svoj začasni domek.
