Presegla sva sama sebe! 38 stopinj, midva pa v Mistras, po soncu, ogledovati si bizantinske ruševine. Vse skupaj je postavljeno v hrib, tako da ni samo vroče, še hodiš v hrib. Nedvomno je vsa stvar čudovita, ko ti možgani zavrejo, pa je dovolj. Kot prava turista sva seveda pogledala praktično vse, če sva že tam in sva plačala vstopnico. Ne bi rekla, da mi je žal, da sva šla, žal mi pa je, da ni bilo deset stopinj manj. Tako bi bil užitek.
Nadaljevala sva do Monemvazije, naslednje bizantinske naselbine, ki pa ni v ruševinah. Monemvasia je danes turistični butični raj. Ker je Rok odklonil večerjo v utrdbi, češ da bo drago in preveč ljudi, sva šla do taverne, ki se je spomniva od prejšnjega potovanja. Prilagam slikico. Kot se vidi, turistov ni, hrana preprosta in vrhunska, domača Malvazija in pogled na morje ter skalo Monemvasie. Mesto je na drugi strani skale in se ga iz tega dela obale ne vidi.
Tako sva bila pripravljena na naslednji podvig, iskanje hotela Theopphano Art hotel za srednjeveškimi zidovi. Z avtom v mesto ne moreš, parkiraš zunaj in hodiš z prtljago do obzidja, potem pa iščeš po labirintu ulic. Na srečo ima najin hotel izredno dobro označeno pot in se zares nisva izgubila. Imava čudovito majhno in vročo sobo, z malo in samo najino terasico. Zvečer sem se kopala v srednjeveškem privezu. Kako je dobro delo! Bistra voda, pogled na zidove trdnjave, pa tako toplo … Ko je padel mrak sva šla malo naokoli in se seveda izgubljala ter bila srečna kot otroka, ko sva uspela najti kakšno znano točko in na koncu celo hotel. In to ponoči.
