Uničila sem najino kofetiero. Skurila sem jo na električni plošči najinega štedilnika. Stala sem zraven in nekaj cmarila. Že zvečer. Smrdelo je zelo, nisem pa dojela, da kremiram najino kofetiero. Najinega vsaj desetletnega spremljevalca. Bialetija, zvestega, prekanjenega. Skurila sem ga v Diakoftu. Soprog je prenesel kot pravi stoik in se zlagal, da mu kava zjutraj sploh ne pomeni toliko. Kot solze v očeh ženske, ki naredi hudo neumnost. In sva zjutraj blodila po sedmih trgovinah, ki jih premore najin trenutni dom. Našla sva nadomestek. Na polici zgoraj, v trgovini s kavo, zaprašeno, ker je že vsaj šest let nobeden noče. Z popustom in ni Bialeti. Vesela sva bila kot otroka, ki dobita barbiko ali pa vlakec. Toliko o izjavah, da kava ni tako pomembna … Namen pa je bil dober in je dosegel cilj. Večno ljubezen. Ali vsaj dokler naju … Se opravičujem, hormoni so danes nadvse pomembni. Vem in se ne jemljem pretirano resno.
