Danes, v sredo smo šli naprej. Najprej skupaj, v Delfe. Vozili smo se dolgo, mladinci z navigacijo in midva z Lili zadaj.
Čez Parnas, goro poetov, ki je danes smučarsko središče, konkretno danes, sredi poletja pa spominja na mesto duhov. Kot kakšna holivudska maketa. Smo raje razmišljali o muzah in navdihu Parnasa.
Pa je bilo prevroče se za to. Celinska Grčija je res kar vroča, nekje okoli 37 do 38 stopinj. Začela sem zelo resno ceniti klimo in nismo več debatirali o tem, da je v Grčiji bencin tako drag, da bi bilo bolj prav klimo kar ugasniti. Tudi kakšnemu kozarcu vina se odrečem, resno, samo klimo mi pustite, prosim.
V Delfih smo končno naleteli na našo vrsto, na turiste. Če ne bi to pomenilo čakanja v vrsti na omenjenih 38 stopinjah za celo šolsko uro, bi bili še zadovoljni. Privoščimo turiste tudi Grčiji. Pa smo samo vsi prišli naenkrat, ko smo odhajali, je blagajna samevala.
Pa smo si Delfe podrobno ogledali, vročina gor ali dol ali kot pravi naš Matevž, smo pravi Gorenjci ali nismo. Rok je našel žebelj in trdil, da je star vsaj 2000 let, jaz pa okrušek kamnitih klopi v amfiteatru za Miklavža. Prilagam slikice za dokumentacijo. Očarala nas je predvsem informacija, da je vse res.
Delfi so bili zgrajeni na tektonski prelomnici, potresni, iz katere je uhajal plin. Ta je povzročal halucinacije, ki so bile uporabljene kot prerokbe. Kot tista, med bolj znanimi, ko je neki kralj povprašal preročišče ali naj gre v vojno. Odgovor je bil, da če gre, bo uničeno veliko kraljestvo. In je napadel. Uničeno je bilo kraljestvo, njegovo.
V Delfih smo se za pet dni ločili. Mladina po svoje, v Lakonijo, ta stara dva pa v Diokofto, kot pravi mladina, se vozit z vlakci. Objeli smo se, zaželeli srečno pot in obilo pameti, pokrižala sem jih, naj pomaga še ljubi Bog, da bo vse v redu. In smo šli. Jih kar malo pogrešava. Zadnjih pet dni smo vadili razširjeno družino in meni se zdi, da nam je šlo zelo dobro. Očitno se imamo radi. Nikomur ni bilo pretirano odveč, da nič ni bilo zelo enostavno, nihče ni bil res glavni. No, mogoče včasih jaz, sem uporabila pravico veta, če so bila usklajevanja dolga … se mi zdi, da ni bilo prehudih zamer. Veliko pomeni, ča veš, da družina je in upaš, da še bo. Da vemo, da nismo istega mnenja in ritma, da pa smo dovolj radi skupaj, da iščemo rešitve, dobre za vse. Da lahko ostanemo skupaj. Četudi zato nekateri vstajajo necivilizirano zgodaj za počitnice, drugi pa dva večera zaporedoma jemo pito gyros in smo popolnoma zadovoljni. Res jih imam rada, tudi pridružena mladeniča in če ne bi bili moji, bi jih hotela ob sebi.
Šla sva na severno obalo Peloponeza, po krasnem visečem mostu, prilagam slikico. Jutri pa vlakec in počitek. 
.
.
