Danes bo še bolj nerodno. Nimam interneta in sem na telefonu, s podatki … Najprej popravek, mladinci so mi z zmernim ogorčenjem povedali, da nismo jedli suvlakija, jedli smo pito gyros. In druga reč. Menda naredim kar nekaj pravopisnih napak. Se opravičujem, pogoji so zahtevni, ne preberem še enkrat. Danes pišem na terasi, gledam morje, soprog kuha večerjo. Sama sva. Seveda ni hudo, hecam se, ni pa kakšna umirjena, klimatizirana pisarna.
Grem malo nazaj. Trdnjava je bila odprta do 15.30 in smo zamudili. Cerkev je bila zaprta in smo samo prižgali sveče, se zahvalili za dosedanjo srečno pot in se priporočili za naprej. Muzej pomorstva pa je odprt od 20.00 do 23.00 in smo seveda šli. Muzej pomeni dve sobi velikosti učilnic, ena polna odsluženih pomorskih potrebščin, ki kljub dobri volji in napisom v grščini v glavnem niso razkrili skrivnosti. Vsaj nam ne. Druga soba pa je bila polna maket ladij.
Čudovitih maket čudovitih, čarobnih ladij. Ki jih je sam naredil eden izmed treh seniorjev, ki so nas pričakali pri vhodu.
Vse ladje, katerih makete je naredil, so sodelovale v bitki za osvoboditev Grčije izpod Turške okupacije. Večstoletne. Minilo je 200 let in mnogi Grki so na to iskreno ponosni. Tudi omenjeni gospod.
Pravi, da je bila ta zmaga največji grški dosežek in da so Angleži, Francozi in Rusi, ki so pomagali, prijatelji za dolgo. Tudi sicer se čuti, da za Grke bližina Turčije predstavlja strah in tudi naša gostiteljica, mojih let, je rekla, da je navdušena, da ima grška vojska bazo v Litohoru. Tako je ni tako strah. Da živijo več kot 200 kilometrov zračne linije od Turčije, se ji sploh ni zdelo relevantno. Dodajam še eno lepotico iz omenjene zbirke, dobila sem še malo maketico za v kozarec, ki pa je tako neprimerljiva, da ji bom prihranila sramoto primerjave ….
