Zadnji dan v Litohoru. Skupna želja ekipe – tolmunčki Orlias, nova lokacija. Vam prilagam nekaj fotografij, da boste razumeli, kako pride do tega, da greš dva dni zaporedoma v Grčiji namesto na mivkasto plažo skakat v hladilnik …
Po tako zadovoljnih uricah je bil čas za nekaj izobraževanja, torej Arheološki muzej Dion, Pomorski muzej Litohoru, neka obmorska srednjeveška trdnjava in Pravoslavna cerkev v Litohoru. Kar je, spet komentar gimnazijke, na srečo vse, kar je mogoče izobraževalnega videti v okolici. Ni sicer čisto tako, poigravali smo se tudi z idejo samostana Sv. Dionizija, a nas je 40 minut vožnje v vsako smer ustavilo v nameri.
Arheološki muzej je pač takšen kot večina. Množica antičnega kamenja, navdihujoče ob nekaj domišljije. Vsak je našel kaj zanimivega. Najljubši: žrtveni kamni, brezglavi kip Demetre, mozaik Dioniza, ostanki antičnega sistema centralnega ogrevanja.
Muzej je res starodaven, nima klime in smo se kar hitro pobrali, saj je od nekaterih že kar kapljalo.
Še nekaj besed o Litohoru. To je vasica pod Olimpom, šteje približno 10.000 duš. Psi se prosto sprehajajo naokoli, večina je videti prav dobro rejena in prav nič preplašena. Ko gre pes preko cesto, prav počasi, se ustavi vse in nihče ne hupa. Razcvet je Litohoru doživel v šestdesetih, ko je mnogo moških odšlo v Ameriko in z dolarji so se nato gradile hiše – gradovi. Tri do pet nadstropne terasaste hiše, stanovanje ali dve za družino, ostalo se oddaja. Ekonomija večine družin je večtirna, nekaj poljedelstva, obrti, Litohoro je znan po izvrstnih mojstrih zidarjih, vodovodarjih ,… Kdo v družini je v redni službi, nekaj turizma in verjetno še kaj. Zadnji dve leti je Covid naredil ponovno krizo, saj turizma pravzaprav ni in tako je celotna skupnost ob sicer kar reden del zaslužka. Turistov, predvsem tujih, je res za vzorec. Do nas so strašno prijazni, vsi, skoraj nas že nosijo po rokah. Kaj šele, če bi res kaj resnega zapravili. Tujih registrskih skoraj ni videti. V apartmajski hiši s petimi apartmaji najemamo mi dva, danes sta prikolesarila še dva Slovaka. Nam se sicer sploh ne zdi prazno, domačini pa pravijo, da je prava pustinja. Ljudi ni malo, res pa vsi govorijo grško.
