Včeraj preprosto ni šlo. V grščini je ena izmed čarobnih besed “avrio”, ki pomeni jutri. In se tudi resno uporablja. Včeraj smo se v našem mestecu, Litohoru, malo zaskočili, zaklepetali in zvečer nikakor ni šlo. Bili smo resnično impresionirani, da smo se najedli, vseh sedem, za dobrih 20 eur. Čarovnija se imenuje suvlaki, 2,5 po glavi in tudi moški del je trdil, da je absolutno dovolj. Pa še dobro hkrati. Naša volja do kuhanja je močno upadla. Posebej v resorju mladine.
Včeraj zjutraj se je četica koraka (na sliki že na cilju, cca. 20 minut sprehoda) napotila do tako zelo opevane Zeusove kopeli. Tista kamnita kadica na največji sliki. Če ne bi bili dobrovoljni in navihani, bi bilo kar resno razočaranje.
Do vode se ne da, ker je tam tudi vodovod, voda pa polna raznih organizmov (besede bodočega biologa) in nedvomno ne bi lezli notri. Tudi Zeus nedvomno ne bi.
Ker smo pod Olimpom in ker so bogovi ključni, smo ponovili. To je bila, kot pravi naša gimnazijka, učna ura, ki je sicer nočeš, a če počitnikuješ z mami, se ti zgodi. Ali pa tisti del počitnic, ki hoče biti ekskurzija. Dodajam za tiste, ki vas zanima, pa ste malo pozabili, 12 olimpijskih bogov: Zevs, Hera, Pozejdon, Demetra, Atena, Apolon, Artemida, Ares, Afrodita, Hefajst, Hermes in Had. Naši ekipi je po ponavljanju in utrjevanju uspelo v petem poskusu.
Prebrala sem tudi knjigo Makisa Citasa, Bog mi je priča, v kateri avtor glavnemu junaku položi v usta misel, da je svet šel k vragu ker smo pozabili bogove. Ali pa se delamo, da jih ne potrebujemo, saj sami vemo vse. In še to, bogovi lahko mirno čakajo, da pridemo k pameti, so pač večni, mi pa nismo. Citas sicer ne govori o olimpijskih bogovih, govori o Bogu pravoslavne vere. Verjetno pa gre za podobno vprašanje in sicer ali lahko sodobni človek še sprejme, da je nekdo nad nami, z nami in v nas in da to nismo samo mi sami.
Ker sta bili radovednost in volja na višku, smo se spravili na Orlias slapove, sicer z avtom, tokrat 20 minut vožnje. In bili nagrajeni z bistrimi tolmunčki, pravljičnimi in čarobnimi.
Za moj okus mrzlo kot Had, večinsko mnenje pa, da je ravno prava. Trdila sem, da voda nima več kot 10 stopinj, sodobna tehnologija na uri je sicer pokazala 18. In konec mojega oporekanja, kdo bi se prepiral z tehnologijo, ni šans.
Popoldan pa seveda plaža, Nina se je aktivirala in našla grško kičarijo, kilometri mivke, voda kot v toplicah, nekaj valov za zabavo … Nisem slikala, je tako stereotipno, da ni kaj.
