Pred zajtrkom sem šla plavat. Ne ker sem tako zelo jutranji človek, sem samo malo. Gre samo za to, da naju je naša vodja kolonije, beri lastnica hotela, določila za zajtrk ob devetih in prej pač ni možno nič. Zamislila sem si jutranjo solo romantiko, sama s seboj po skrivnostnih, s soncem obsijanih starodavnih uličicah in sama v morju pri starodavnem privezu. Ko začutiš ladje časa, v katerem ljudje niso znali plavati.
Mimogrede, včeraj sva v muzeju izvedela, da je bilo v Monemvasiji kakšno stoletje celo prepovedano znati plavati. Nekdo je bil preveč siten in nadležen, mogoče je bila celo ona in so jo po stari tradiciji, kako se znebiš zoprnije, pač odvrgli v morje. Zgaga od človeka pa ni potonila, kot je bilo mišljeno, ampak odplavala do naslednje skale in ven. Nadaljevanja ne vem, razen, da znanje plavanja, posebno za ženske, kar nekaj časa ni bilo niti zaželeno niti dovoljeno.
Torej, šla sem v omenjenem romantičnem spiritu na mestno kopališče, tam pa namesto tišine in druženja same s seboj, ekipica kakih 10 seniorjev. Kar za kopališče pomeni polno. Tečna sem bila kot d … in že razmišljala, da so kakšna kazenska kolonija v hotelu, kjer dobijo zajtrk šele po plavanju. Z namrgodenim friskom sem zakorakala k vodi, odložila brisačo in dobila “Yassas”. “Dobro jutro!” Z najlepšim in najtoplejšim nasmehom grškega seniorja. Milo se mi je storilo in sram me je bilo. Spomnil me je, da je to vendarle moje pleme, tisti, ki nam je zajtrk prepozno, tisti, ki nočemo biti pri miru in seveda tisti, ki radi plavajo zjutraj. V trenutku je bilo vse drugače, samo prijazen pozdrav me je vrnil k “mojim” ljudem. Prijaznim, toplim, radovednim. Optika gledanja ali zorni kot. Lekcija sprejeta.
