Pa smo spet skupaj. Mladinci so z Elafonisosa pridrsali na večer. Tako sem jih bila vesela! Tako mojih treh princesk, ki postajajo ženske, kot tudi novih dveh, ki sta vedno bolj moja. Najprej sem zaupala hčeram, da prepoznajo dobro v mladih moških, sedaj pa sem srečna, da ju poznam. Vsak je svoj, drugačen, dragocen. Se mi zdi, da počasi postajamo pleme. Midva sva “te stara”, prav ganljivo so tolerantni do najinih for. Vsaj zdi se mi. Jaz pa tudi treniram stoičnost, pa postrežljivost. Ko so recimo vsi natikači skrbno nerazvrščeni pred apartmajem … In se veselim mnogih trenutkov v katerih se najdemo. V dobrobit skupnosti.
Smo v različici raja. Prilagam nekaj fotografij. Na nek način pa je strašljiva praznina. Saj mi paše, da ni veliko turistov, a prazna rajska plaža tudi pove svoje. V našem resortu devetih vil je tretjina praznih. Ljudje rezervirajo in odpovedujejo, kot pravi lastnik. Z nami pokriva stroške, ne bo pa zaslužil za zimo. Na srečo nima kreditov. Je želel iti letos v obnovo, s krediti in tako, pravi, da se je na srečo ustavil. Tako je vse malo retro, ni pa dotrajano in kar se mene tiče, je les vsaj les in ne nek fejk, ploščice so keramika, stoli pa udobni. Ni več tako vroče, klime ne prižigamo.
Na slikicah je najina vila in terasa, pa dostop do plaže. Da ne boste mislili, da me kar naenkrat država plačuje preveč. Dve vili, skupaj za osem ljudi, staneta dnevno toliko kot povprečen apartma ob morju za štiri na Hrvaškem. Seveda pa je cena tudi to, da smo prišli do sem.
Zjutraj sem plavala, se pognala v turkizno modrino in se po tretjem zamahu zaletela v nekaj velikega in mehkega. Še nikoli videla in čutila česa takšnega. Tako sem se ustrašila! V morju so približno dvajset metrov od obale balvani obrasli z morsko travo, tako veliki, da ne moreš plavati nad njimi. Nadrealistično! Zdaj že vemo kako mimo njih in se ne zaletavamo.
Messinia je dežela hrane, predvsem zelenjave in sadja. Jemo kar naprej in se gremo prave počitnice, vsaj danes. Jutri pa naprej ekskurzija, tokrat zgodovinska.
