Iz Lakonije v Messinijo, preko Manija. Iz skrajnega vzhoda proti zahodu. Zvečer je bil v Monemvasiji koncert, v bistvu recital poezije Ioannisa Ritsosa. Eden pomembnejših grških pesnikov, rojen v Monemvasiji, poet melanholije, trpeče duše in večnosti. Razumela nisva seveda nič, samo prebrala sem si za kaj gre, spremljevalna glasba je bila čudovita. Poslušala sva kot prava patricija, z najine terase, srkala vino in se predajala melanholiji. Vmes sem prebirala Emedoklesa, malo ker je knjiga tako lepa, malo pa tudi zato, ker itak nič ne razumem. In je bilo čisto v kontekstu.
“Zemlja tako naredi noč, da se pod žarke postavi.”“Sol se je strdila, stisnjena od strelov sonca.”“Kajti karkoli je bilo vlažno na Zemlji, so na njenih spodnjih in nizkih krajih z najmočnejšimi vezmi zadrževali vrtinci vetrov.”
Nekaj manj abstraktnih in za moj okus močno povezanih z mojim trenutnim dojemanjem Grčije…
Zjutraj še zadnji sprehod do svetilnika in slovo od bizantinske utrdbe. Dodajam pa še fotografijo zadnje strani najinega hotela, kjer se še kar dobro vidi, kako so zbirali vodo. Tekla je iz streh po nagnjenih kanalih pod strešniki in v steno ter po ceveh v cisterne v kleteh. Tudi danes še vedno tako.
V Messinio sva šla preko Manija. To je srednji prst Peloponeza. Tudi simbolični sredinec, saj je to edino območje Grčije, ki je bilo vseskozi grško. Nikoli pod Turki, ne pod Nemci …
Legenda pravi, da so v vojni za osvoboditev izpod Turkov, Grki klicali “Svoboda ali smrt!” prebivalci Manija pa “Zmaga ali smrt!” Svobodo so itak imeli.
Ko sva se vozila preko Manija sem sicer sarkastično razmišljala, da to mogoče ni le zato, ker so potomci Špartancev, ampak je povezano tudi s tem, da je Mani v bistvu bolj ali manj gorata puščava. Kdo bi le to hotel! Nekaj oljk, ki itak preživijo očitno karkoli, pa še kakšna koza zraven. Tudi na cesti, najraje za ovinki. Napredovala sva epsko počasi. Za 100 km, nikakor manj kot dve uri, prej tri. Pokrajino sva si ogledala tako podrobno, da so že oči bolele.
Postanek in kopanje v Kotronas, nekdaj ribiška vas, izven poletja tudi še sedaj, za dva meseca pa turistični raj malega obsega. Dvajset avtomobilov in se že nimaš dati kam. Peščena plaža nama ni bila všeč, predvsem so bili neki ugovori glede količine mivke, ki se bo naselila v avtu. Našla sva mali otoček, dostopen po nekaj metrski prodnati potki med morjem levo in desno, na njem pa spet ruševine. Tokrat samostana. Nekaj kapelic je še ostalo. Pokrižala sva se in našla plažo. Presenečanje je bilo res veliko. Po vseh mivkah, belih in smetanastih, skalah takšnih in drugačnih, naju je Patronas presenetil z črnimi kamenčki in hladno vodo! Namakala sva se z užitkom, kot bi dobila mrzlo pivo, preostale štiri duše na plaži pa so naju opazovale z resnim dvomom o prištevnosti tujcev.
Glede tujcev, razen turistov jih v Grčiji ni veliko, sploh pa ne iz sosednjih držav. Posebej pa ne v Maniju. A midva sva jih našla. V cafeju nazaj na peščeni plaži. Albance! Po najini govorici so naju locirali naravnost v Slovenijo, naredili pravo pico za Slovence, nanjo dodali nekaj navadne solate, ki ji rečejo lola in sicer zato, ker se nama verjetno toži po domu. Ker so sicer iz Krete sva obljubila, da gremo naslednjič pač tja. Sicer nimajo resnih ugovor čez življenje v Grčiji, da pa se z Grki ne družijo kaj dosti. Da so nekako vase zagledani, ne pa res zoprni.
Ker je bilo ravno na poti, sva si pogledala še zarjavelo razbitino ladje na pravljični peščeni plaži. Cela plaža je posejana z malimi “otočki” z trstiko in mrežo. Poskušala sva uganiti in seveda ni šlo. Nazadnje sva vseeno pogledala listke – zavarovana želvja gnezdišča in navodilo, da naj gremo čim bolj stran od njih. Sva vzela dobesedno in se pobrala. Nazaj na cesto proti Koroniju, poljedelskemu raju, pomarančam in otrokom naproti.
