Ker imam danes končno wi-fi, hladno vino, čas in mir, bom malo popisala včerajšnji dan. Lotili smo se ga kot pravi bojevniki ali pa nori ljudje – odrinili zgodaj zjutraj, načrtovali prevoziti nekaj manj kot 1000 kilometrov, cilj Kumanovo.
Vse bi še nekako šlo, resna čer pa je v realnosti postalo prečkanje treh meja. Če nam je slovensko hrvaška še nekako uspela preko Slovenske vasi – Bregana, se je na HR – SRB hudo ustavilo. Slabi dve uri tam in še dobra ura SRB – FYRM. Ko misliš, da je vožnja po hrvaški avtocesti muka, se znajdeš v kolonah z Marcedesi, BMW-ji in zelo nervoznimi tipi. Kadilo se je veliko, preklinjalo tudi, pa hupalo neizmerno … Mejni organi pa stoični mir ali zaj… Še moja dobronamerna dušica je resno pomislila, da se mogoče bolj počasi pač res ne da porivati osebnih v čitalnik.
Z Rokom sva med čakanjem izmenično brala in komentirala Epikteta. Se spomnite, Grk, suženj, živel v Rimu, utemeljitelj stoicizma … In sva vadila, resno, z vso koncentracijo in voljo.
“Sreča in svoboda se začneta z jasnim razumevanjem enega načela: nekatere stvari so v vaši moči, druge ne.”
Torej, naj me ne jezi, da pri 36 stopinjam čepim v koloni, niti se ne jezim nad seboj, da sem si to zamislila in sem kriva sama po sebi. V bistvu ni v moji moči in sem mirna in vedra, saj je vse na kar lahko vplivam le moj odziv na doganje, ki je izven moje moči. Imela sva neizmerno srečo, da sva to osnovo stoicizma lahko trenirala vsega skupaj kakšne štiri ure. Na koncu sva bila res že popolnoma umirjena, ne vem, ali zares ali sva res že doumela kakšen procent osnove. Mogoče. Ali pa sva se tako hudo utrudila od treniranja stocizma, da sva samo še sedela in čakala Kumanovo. Obljubo tuša in hrane. Točno tako plehko in profano. Ne vem, mogoče sem pri vsem branju in razmišljanju na koncu vseeno predvsem to. Bitje, ki hoče jesti, spati in se vmes še malo umiti.
Na koncu smo okoli 21. ure res prišli v Kumanovo. Kako smo bili veseli! Kot mali otroci milnih mehurčkov. Pred kakšno uro je deževalo, celo Kumanovo na ulicah in po lokalih. Uspelo je, gazda penziona je klical, rezerviral in smo jedli. Ne bom pozabila pečenega krompirje in sira. Oboje za angelce, za bogove, dobili smo pa mi. Torej, za krompir zdaj vem, kako je treba, sem vprašala. Torej, kuhaš v lupini, ohladiš do mrzlega, cvreš v maščobi, ki je mora biti dovolj. Če ni mastno, ni dobro.
V postelji sem spet brala Epikteta. Takrat mi je bilo pa vse jasno. Nič se me ni dotaknilo, res. Jutri je še ena meja, tista, ki se je najbolj bojimo FYRM – GR, pa da vidimo napredek.
Vseeno, mimogrede, ko in če ima kdo na vsake toliko občutek, da živi v norih časih, v enem bolj zmešanih svetov in še kaj podobnega – mogoče malo Epikteta!?
