Nedeljska sveta maša
Nedeljski mrzel in celo malo sneženi dan. Zima ne popušča. Niti malo. Na zadnji dan in ker je nedelja sem se napotila k maši v Novem mestu. Izbire je na dolenjskem koncu sicer mnogo. Vsaka vas in vsak hribček ima cerkvico. V mnogih sicer ni več rednih svetih maš. Malo je sicer žalostno gledati vse te cerkvice, ki so jih naši predniki z tolikšnim odrekanjem in veseljem gradili ter ki tako značilno določajo našo slovensko pokrajino.
V samem Novem mestu sta dve izbiri. Samostan Klošter, ki ima čudovito, rumeno cerkev na Frančiškanskem trgu, malo umaknjenem od glavnega in tako prijaznem, da bi kar obstal. Trgec da vtis sodobne starodavne sodobnosti in kar vabi k postopanju in uživanju duha vsakega časa.
Gospod na kipcu je skladatelj, ki ga do sedaj še nisem poznala, se mi je pa mesto obeležja zdelo prelepo in primerno. Mala, lesena vratca pa kot vhod v skrivnost, mogoče bolj čuvar skrivnosti. So pa odprta in ljudje so hodili noter. Ker razen radovednosti nisem imela drugega razloga za vstop, sem se zadovoljila samo s slikico.
K sveti maši sem šla v kapiteljsko cerkev Sv. Nikolaja ali Miklavža, ki kraljuje na vrhu najvišjega novomeškega grička. Od tam motri mesto in pokrajino. Kot bi bila od nekdaj in za večno. Zdi se mi nenavadna cerkev, nekako je “prelomljena”. Od zunaj in od znotraj. Od zunaj je jasno vidno, kako je en del kamnit, starejši, nato pa dozidan še novi del, ki pa ni samo nadaljevanje, ampak je nekako v kot. Videti je kar malo čudaško, ko sediš v cerkvi, pa še malo bolj, saj se ti lahko zgodi, da spremljaš obred kar malo izza vogala. Notranjosti se mi ni zdelo primerno slikati, ljudje so še molili in res ne gre naokoli tekati z fotoaparatom.
Z neba je začelo padati nekaj izrazito neprijetnega, tako sem se hitro napotila še na Glavni trg, ki pa sploh ni sameval. Mogoče je bilo na njem celo več ljudi kot v petek dopoldne in prav hitro so se “zlagali” v tistih nekaj odprtih lokalov. Očitno manira, najprej k maši, nato pa v gostilno, ki sem jo zasledila včeraj v Bogatajevi knjigi, v Novem mestu še deluje. Dodajam sliko Mestne hiše, verjetno tudi ene lepših v Sloveniji. Pošteno povedano je v naši domovinici zelo pogosto mestna hiša ena najlepših, če ne celo najlepša zgradba v kraju, mestu. Verjetno ima nek pomen, misliti pa se v tem trenutku ne morem nič drugega kot ponos nad tem, da imamo kraj, ki je dovolj pomemben, da ima “mestno hišo”. Ponos in dostojanstvo.
Zelje je v Novem mestu vsepovsod. V koritih, na obrobah mestnih zelenic, … se mi zdi očarljivo, sveže, igrivo, pa v bistvu tudi lepo. Ni tipično, običajno, tako kot tudi Novo mesto ne. Mogoče tudi poklon poljedelski, kmečki tradiciji dolenjske. Bi se mi zdelo fajn. Zakaj pa ne.
Ideja za izlet
Naj na koncu dodam še eno idejo za sprehod, če bi se kdo slučajno znašel na Otočcu, ki je v bistvu “predmestje” Novega mesta. Otočec je čaroben, park prelep, a vsega skupaj je za 15 minut in človek lahko ne ve, kam bi se že dal. Nimam nič proti gostilni in kavarni v Gradu. Ni samo odlična, vrhunska je. Med drugim sem bila tam deležna do sedaj najboljšega in tudi najdražjega kuhanega vina sploh. Kaj so scoprali notri ne vem. Bilo je nesramno dobro, magično. Vsega ravno prav kot v sanjah. Račun tudi sanjski, sedem evrov. Da cena ne bo kot za kuhano vino iz praška, mi je bilo jasno. Sedem evrov pa kar občutno čez. Ampak, nobenega obžalovanja, če je bilo vino presežek, pa naj bo še cena. Hudovala bi se, če bi bilo presežek samo drugo.
Da se vrnem k sprehodom. Če imate malo volje in nemirne noge ter bi radi uživali pravljičnost Otočca še kakšne pol ure več, predlagam, da se sprehodite preko obeh lesenih mostičev in nato zavijete desno. Nadaljujete ob Krki. Najprej je pot bolj kolovoz, nato se spremeni v stezico in vodi malo v hrib. Na desni imate ves čas pogled na Krko. Po kakšnih 15 minutah boste prišli na cesto, ki po nekaj korakih vodi preko naslednjega lesenega mostu in nato v hrib v vas Otočec. Ko pridete v vas, se držite desne in prišli boste na asfaltirano cestico, ki ni namenjena avtomobilom in vodi nazaj na parkirišče. Če pa ste lačni, lahko v vasi Otočec zavijete levo in pridete do gostilne, s čudovitim pogledom na Krko, kjer bodo poskrbeli za vas. Dobro je vse, sama se najraje držim bolj tipično dolenjskih jedi za katere so mojstri.
